Tolkala
Zgodovina tolkal je različno stara. Nekatera so stara toliko, kot je star človek, nekatera pa so novejša (zadnjih 100 let).
Tolkala prihajajo iz različnih delov sveta. Različnih kontinentov. Veliko jih prihaja iz Afrike, nekatera iz Južne Amerike, Azije, Evropskih pa je še najmanj.
Tolkala so glasbila, na katera igramo tako, da z roko ali s paličastimi pripravami (tolkalci) udarjamo nanje. To poimenovanje izhaja iz načina igranja na te instrumente, sicer pa se v akustičnem smislu delijo v dve skupini: idiofone in membranofone.
Pri idiofonih (samozvenečih) zveni snov, iz katere je narejeno glasbilo, pri membranofonih pa zvenijo napete membrane, narejene iz ustrojene kože. Kot pri vseh ostalih resonatorjih, je višina tona odvisna od velikosti glasbila oziroma opne. Večji resonatorji nihajo počasneje in zato proizvajajo nižje frekvence, tj. nižje zvoke (tone).
Tolkala bi lahko razdelili še na dve vrsti: na tista, ki notirajo in tista, ki ne notirajo (z nedoločljivo tonsko višino). V primerjavi z ostalimi skupinami instrumentov glede na način izvajanja najdemo pri tolkalih največ različnih vrst instrumentov.
V preteklih obdobjih klasične glasbe si je pot v simfonični orkester izborilo le malo od njih. V 18. in 19. stoletju so bile stalno zastopane samo pavke,bas boben, triangel, ostala tolkala so nastopala le priložnostno.
Skupino tolkal v jazzovski ali zabavni glasbi imenujemo baterija.
