Glasbena šola Radovljica ima podobne začetke kot njene slovenske »kolegice«. Zrasla je iz ljudske potrebe po muziciranju najprej v gasilskih in podobnih godbah, tamburaških skupinah, manjših salonskih in komornih sestavih, ko so kazali na »hotenje, da bi se ob dobro razširjeni zborovski dejavnosti še bolj uveljavila tudi instrumentalna glasba«. Ob tem so se zavedali, da mladi potrebujejo znanje, ki bi jim ga lahko dalo samo sistematično šolanje.

Preden so ustanovili šolo v Radovljici, so leta 1953 otroci in mladi dobili možnost glasbenega šolanja na Bledu s pomočjo jeseniške glasbene šole. Po nekaj letih so v Radovljici po posredovanju vsestranskega glasbenika Franja Zorka le zbrali dovolj občinske volje in jeseni 1956 ustanovili Glasbene šolo Radovljica. Žal se je originalna ustanovna listina pri večkratnih selitvah šole izgubila, kar priča, da so se temelji za kvalitetno glasbene izobraževanje, podobno kot drugod, gradili še vrsto let po uradni ustanovitvi. Ravnatelj Zorko se je moral spopasti s številnimi nalogami: zagotoviti je bilo potrebno ustrezne stalne prostore za poučevanje, vaje in nastopanje, najti prave učitelje, organizirati nove pedagoške in glasbene programe, zagotoviti pogoje za delo orkestra, omogočiti javno nastopanje.

Zorkovo delo so nadaljevali Janez Jemec (1963 – 1966), učitelj glasbe na radovljiški osnovni šoli, ki je med svojim mandatom osnoval zabavni ansambel po vzoru radijskega Adamičevega orkestra, dolgoletni ravnatelj Egi Gašperšič (1966 – 1997); v njegovem obdobju se je šola ustalila v radovljiški Graščini, po zaslugi prvih diplomantov Glasbene akademije v Ljubljani razširila svoj učiteljski zbor in obseg dela, zgradila svoje strokovno mesto v družini slovenskih glasbenih šol in utrdila svoje kulturno poslanstvo v šolskem okolišu.

Razvoj šole v obdobju socializma se je odvijal v skladu s sodobnim zgodovinskim kontekstom obdobja, ki je narekoval hud boj za resno strokovno uveljavitev v okolju na eni ter za zadovoljevanje vedno večjih zahtev okoliških orkestrov po glasbenem kadru na drugi strani, kar je zahtevalo precej potrpljenja in iznajdljivosti. Šola je doživljala stalne statusne in organizacijske spremembe, zaznamovala porast dodatnih zadolžitev, se prilagajala novim načrtom glasbenega šolstva in okoliščinam družbenega razvoja v znamenju redukcij in poskusov vsesplošne stabilizacije države. Vse težave je šola po besedah g. Gašperšiča premagovala s skoraj legendarno predanostjo delu in solidarnostjo.